Oberlos

Naše raziskovanje se je nadaljevalo. Oberlos je zajetje vode na reki Ščavnici ob že propadlem nekdanjem Breznikovem oz. Pavlakovem mlinu. Gre za umetno zajezitev, ki je nastala iz potrebe po večji količini vode, ki se je potem zlivala na mlinsko kolo, ki je poganjalo mlinske kamne. V preteklosti je na tem mestu stal mlin za mletje žita v lasti Pavlakovih, danes družine Breznik. V času druge svetovne vojne so zajetje dogradili in utrdili, saj so ga uporabljali za napajanje in kopanje konj. Danes je precej zaraščeno, v reki je malo vode, ki pa je nanesla veliko proda in mulja. Včasih so se sem hodili kopat tudi domačini, šolarji, mladi fantje pa so lovili ribe ali rake.

oberlos-2
Oberlos

Kopali smo se – pripoved Nataše Dregarič, učiteljice telovadbe v pokoju

natasa-dregaric
Nataša Dregarič

»K Sveti Ani sem se priselila leta 1968, kjer sem dobila službo kot učiteljica telovadbe, danes športa. Takrat so bile še vse ceste makadamske in ljudje so potovali počasi, otroci so v šolo hodili peš. Tudi sama sem zelo rada hodila, zato sem hitro spoznala in raziskala kraj, v katerega sem se priselila. Hitro sem se srečala z Oberlosom in reko Ščavnico, ki sem jo v začetku primerjala z reko Dravo, v katero sem se kot otrok hodila kopat. Čeprav je Ščavnica precej manjša reka, jaz sem jo poimenovala kar malo večji potok, je kljub temu imela vse, kar ima velika reka.

Šolarji so bili takrat skromno oblečeni. Dekleta so imela daljše obleke, krilo in bluzo ter predpasnik. Fantje so nosili hlače s »hozentregarji«, poleti kratke hlače in srajce, večina jih je bila v poletnem času bosa. Prvi dve leti mojega poučevanja so otroci nosili malico še od doma, to je bil kos kruha in kako sadje, malo boljšo malico (kruh in meso iz tunke, zaseko ali buhtelj) pa so imeli, če smo šli na izlet.

V vročih junijskih dneh leta 1969 in 1970 sem pri športni vzgoji, kadar smo imeli na urniku zadnje ure pouka (5. in 6. uro), opravila pohod po današnji učni poti proti Oberlosu. Med potjo smo nabirali oz. rabutali »črnice«, gozdne jagode in borovnice, ki jih je bilo takrat res veliko.

Zajetje Oberlos je bilo privlačno mesto za kopanje. Betonsko obzidje je omogočilo, da je voda preko njega padala v obliki slapa in omogočila, da je pod obzidjem nastalo kar veliko zajetje. Voda je bila čista in v vročih dneh topla. Učence in tudi mene je kar vleklo vanjo. Fantje so slekli hlače in v spodnjicah čofotali v vodi. Deklice so se v vodo odpravile z zadržkom. Krila so si pridržala in bolj previdno hodila po vodi, ki jim je segala malo nad kolena. Fantje so škropili sebe in dekleta, tako da so bila mokra tudi oblačila. Učencem sem predlagala tudi sončenje ob zajetju, za katerega pa niso kazali posebnega zanimanja, predvsem fantom so šle po glavi same norije. Skrivali so si hlače in spomnim se, da so enemu izmed njih nekoč vrgli hlače na visoko vejo jelše, ki je rasla ob reki. Nazadnje sem sama splezala na jelšo in tako dolgo upogibala vejo, da so hlače padle z nje. Po kopanju v tolmunu smo se odpravili po strugi navzdol vse do Pavlakovih. Raziskovali smo, nabirali lepe prodnike, po strugi spuščali palice, ki smo jih imeli kar za ladjice in se res zabavali. V vodi so bile tudi ribe in raki in to res veliki. Ribe so lovili z rokami izpod kamnov. Fantje so oblekli hlače kar čez mokre spodnjice, nekateri pa so mokre spodnjice stlačili v nahrbtnike. Športna vzgoja je bila končana in do doma so se oblačila posušila, saj so takrat vsi otroci hodili v šolo peš. Zajetje Oberlosa je bilo takrat res veliko in kopanje prav prijetno.

Oberlos bi morali urediti, ljudje ob reki Ščavnici pa bi morali postati ekološko osveščeni. V strugi reke bi spet tekla čista voda, v njej pa bi spet plavale ribe in raki.

Spomnim se tudi otrok, ki so v šoli pripovedovali, da pri Oberlosu straši. Ko sem jih hotela pomiriti, so mi pripovedovali: »Mamika so vidli lüčike pri Oberlosi, kak so migale.« Sama zgodbi nisem pripisovala večjega pomena, sem se pa vseeno pozanimala, kaj bi to lahko bilo. Hitro sem prišla do informacij, da se »pubeci« ponoči odpravijo k reki rake lovit, tako da z laterno svetijo v luknjice, kjer so raki, in jih tako zvabijo na plano.

Verjeli ali ne, kasneje sem se tudi sama podala na eno tako strašenje oz. sem s »pubeci« lovila rake. Z lučkami smo privabljali rake ter jih nato razvrščali v dve posodi. V prvo smo odlagali velike rake, v drugo pa manjše. Tiste manjše smo nato vrnili v reko, velike pa smo odnesli domov, kjer so nam jih skuhali, malo smo jih posolili in pojedli s kruhom. Spomnim se, da so bili zelo okusni.«

Beseda lastnika – gospod Jože Breznik, lastnik Pavlakovega mlina pri Oberlosu

Odpravili smo se tudi k družini Breznik v Zg. Ščavnico 98. Breznikovi so lastniki zemljišč okoli Oberlosa in bivšega mlina, od katerega je ostalo le nekaj kamnitih blokov. V neposredni bližini njihove hiše, ki smo jo že predstavili in je del šolske učne poti, je preko reke Ščavnice speljana tudi brv. Preko nje obiskovalci učne poti zamenjajo bregova reke Ščavnice.

Prijazno so nas sprejeli in povedali, da začetki vodnega zajetja, imenovanega Oberlos, segajo še v čas, ko je ob reki stal mlin za mletje žita. Voda je bila potrebna za poganjanje kolesa, ki je vrtelo mlinske kamne, da so mleli žito. Danes mlina ni več, ob Oberlosu je le še nekaj večjih kamnov. Ob samih začetkih zajetja, so pregrado naredili z lesenimi okroglimi debli, ki so jih povezali med seboj in jih zagozdili v obrežje reke. Ob prvem večjem deževju jim je pregrado odnesla voda, zato so morali delo ponoviti. Ko se je začela graditi makadamska pot ob reki, pa so tik nad zajetjem speljali preko reke tudi cesto in zgradili še most. Na začetku lesen, v času druge svetovne vojne pa so nemški vojaki zgradili betonskega. Gospod Breznik se še spominja kako so most gradili. »Pripeljali so pesek, cement in gramoz s konji, ki so jih potem napojili in okopali v zajetju Oberlos. Ker so zvečer pustili material ob leseni kolibi, ki so jo zgradili za orodje, so jim domačini ves material skupaj z lopatami in lesenimi samokolnicami čez noč pokradli. Ko se je to zgodilo že tretjič, pa so prišli prosit, če lahko ves material shranjujejo pri nas na dvorišču.«

Povprašali smo še o kakih zanimivih prigodah okoli Oberlosa. Gospod nam je povedal, da se je govorili v tistih časih, da straši pri Oberlosu. Kasneje se je izkazalo, da so ljudje šli s taberha domov in so si v megli svetili z lehternami .
»Je pa nekaj let nazaj bilo neko poletno noč zopet opaziti luč prav pri Oberlosu, kakih 100 m od naše hiše. Bila je zelo slabotna in je lebdela nekje v zraku. Ko smo šli preverit, smo v šotoru srečali našega domačina, doktorja biologije, ki je takrat prav zaradi doktorske disertacije opazoval življenje v reki Ščavnici tudi ponoči, predvsem mladoletnice. Luč je imel obešeno pod stropom šotora.«

Vse pridobljene informacije so nam služile pri oblikovanju našega turističnega proizvoda.