Lanarstvo

Lanarstvo je prastaro opravilo, ki izhaja iz Azije, že okoli leta 3600 pr. n. št. pa so poznali laneno platno tudi že Egipčani, Grki in Rimljani. Tudi pri nas v Evropi so laneno platno poznali že koliščarji, ki so pridelovali laneno seme, delali lanene vrvice, mreže in tkanine. Od pradavnine do leta 1875 se je lanarstvo širilo preko evropskih držav, žal pa je ob koncu 19. stoletja začelo nazadovati. Ročno prejo je začela izpodrivati strojna, vendar se je lanarstvo ohranilo na manj razvitih področjih, predvsem na podeželju, kjer ni bilo denarja, bilo pa je dovolj veselja do dela. Tako so tudi v naših krajih vse do sredine 20. stoletja še precej sejali lan in ga predelovali v platno. Vsaka večja kmetija je imela postavljeno lanišnico, pri kateri so lan predelali od rastline do niti za tkanje. Nekaj premožnejših kmetij pa je razpolagalo celo s statvami.

cvetoci-lan
Cvetoči lan

Lan je enoletna rastlina, uspeva v zmerno toplem, vlažnem vremenu. Občutljiv je na vročino, mraz in sušo. Najboljša podlaga je premočena peščena ilovica, apna v zemlji ne prenese, zahteva pa čisto in dobro obdelano njivo. Semena morajo biti gladka, rumeno do svetlo rjave barve in morajo prijetno dišati. Lan lahko sejemo aprila (jari lan), junija (jesenski lan) ali septembra (zimski lan). Vzklije v osmih dneh, plevel je potrebno odstraniti. Za posevek so nevarni tudi hrošči, ki žrejo liste. Rastlina je visoka okoli pol metra, stebelca imajo koničaste zelene lističe in nežno modre cvetove. Ko lan dozori, ga je potrebno pospraviti z njive. Lan pulijo in ne žanjejo, stebelca zlagajo v snopke, ki jih položijo na zemljo, da nekoliko ovenejo – »plehanje«, sledi sušenje lanu v kopicah, ki traja do 14 dni. Potem so lan zvozili do lanišnice, kjer so ga osmukali na posebnem lesenem glavniku ali ruflu (odstranili so semena). Potem so snopki čakali terice, ki so svoje delo opravljale pozno jeseni

(povzeto po: http://fotos.os-center.si/DIDAKTIKA/tekstilcek/html/za_vsevede_l.html).

Pri lanišnici so se zbrale že zelo zgodaj zjutraj, včasih tudi ponoči. Gospodar je zakuril peč, da se je lan sušil. Po pripovedovanju so terice lanišnico obdale s prti, da je bilo notri toplo. Za pomoč so poprosile kakega moškega, ki jim je lan »natuka«, da so ga na trlicah ali tucah (posebna naprava, ki loči steblo in dobijo predivo) potem lažje trle. Predivo so razčesale in povezale v povesmo, ki je počakalo do zime na predice. Ostanki stebel so se imenovali pezdir, bili so ostri in bodeči. Moški so se ga zelo bali, saj so jim terice z njim včasih napolnile hlače. Sledilo je predenje na kolovratu. Štreno so prekuhale v lugu, posušile, zamotale v klobčič in ga odnesle tkalcu. Na statvah so potem tkali lanene (hodne) prte, krila, brisače, celo moške hlače. Pri Sv. Ani smo še pred drugo svetovno vojno imeli tkalca, v Zg. Ročici pri Šalanovih. Naši dedki so še nosili lanene hlače, babice pa krila. Platno je bilo grobo in trdo, nič kaj prijetno na koži.

Ena izmed družin, ki še danes prideluje lan, je tudi družina Ruhitel, ki smo jo vključili v naš program. Poleg pridelave in predelave lanu se ukvarjajo tudi z vzrejo ovac in s predelavo volne. Pripravijo pa tudi zanimive delavnice o predelavi lanu. Gospod Franček Ruhitel je tudi glavni pobudnik za delovanje etnografske skupine, ki pripravi predstavitve domačih običajev.

O lanarstvu pri Sv. Ani

Gospod Franček Ruhitel, vodja etnografske skupine pri Sv. Ani, nas je z veseljem sprejel in razkazal zbirko orodja in pripomočkov za lanarstvo ter opisal pot od semena do platna. Povedal je še nekaj zanimivih prigod.

Sosedova Pepika je pripovedovala: »Tudi jaz sem morala nositi laneno krilo. Bilo nas je dosti otrok pri hiši in ni bilo denarja za boljša oblačila. V tem krilu sem odšla od doma, potem pa sem ga med potjo skrila v neko votlo drevo in se preoblekla v ponošeno krilo. Ko sem šla iz šole, pa sem se pred domom spet preoblekla.«

ruhitel
Franček Ruhitel z učenko

»Laneni ali hodni prti in brisače so bili tako grobi, da so mladim moški kar dlake na obrazu »popipali« in se jim ni bilo treba briti.« »Pravijo tudi, da so šli pred leti Anovčani na morje in so prišli do cvetočega polja z lanom, pa so se kar utaborili in valjali po polju. Ko so jih vprašali, kaj počnejo, so povedali, da se kopljejo v morju.«

Ko smo povprašali o prehrani teric, smo izvedeli: »Terilje so imele težko delo, zato so morale dobro in dosti jesti. Gospodar in gospodarica sta jim pripravila močnate jedi, veliko mesa in nasitnega peciva, kot je potica, pa buhteljni ali gibanica.«

Ko smo še sejali lan – zgodba Marije Ferk

marija-ferk
Marija Ferk

»V času mojega otroštva so bila polja posejana z različnimi kulturami. Nekatere so danes redkost ali pa se jih sploh več ne seje. Med temi je tudi lan. Že dolga desetletja nisem imela prilike videti njive, posejane z lanom in ga občudovati v fazi njegovega cvetenja. Spomnim se, da je bil velik užitek zreti na njivo, kjer so se v vetru in soncu pozibavali njegovi prekrasni modri cvetovi. Bilo je, kot bi zrl v modre valove. Ko je lan dozorel, ga je bilo treba populiti. To smo delali vse ročno. Spomnim se, da smo rekli: »Zdaj pa gremo len pipat!« V našem domačem narečju je bil len, ne lan. Vezali smo ga v šope. Potrebno ga je bilo tudi »plehati«, in sicer tako, da smo ga razgrnili po travi, da je bil za dalj časa izpostavljen soncu, rosi in dežju. Ko je bil dovolj »plehan«, je morala skorjica na steblu, če si jo zmlel med prsti, lepo odstopiti, da se je pokazalo predivo. Nazadnje smo ga sušili v lenišnici. Ime je dobila po lenu, čeprav smo v njej lahko sušili tudi sadje. To je bila navadna uta in v njej zidana peč, obdelana z deskami in v njej smo sušili lan. Vrata peči so se nahajala zunaj, tako da se je lahko v peč dajalo precej velika drva ali celo manjše panje. Tudi mi smo imeli v grabi, nekoliko stran od hiše, lenišnico. Kadar smo v njej kurili, je oče vstajal ponoči in šel dajat polena na ogenj, da mu ni dogorel. Ko je bil lan dovolj suh, so postavili v uto trlice. Že zelo zgodaj so prišle ženske in še zelo vroč lan jemale iznad peči in ga trle. To so bile »terilje« oz. terice. Tako je nastalo predivo, ki so ga pozneje predli in iz njega delali domače platno. Iz tega smo imeli hodne prte, kakor smo imenovali rjuhe za posteljo. Bila pa je takrat navada, da so se možje izogibali poti, ki je vodila mimo lenišnice, kadar so bile v njej terice. Preveč rade so se zapodile za vsakim moškim, če je prišel mimo, in so ga »naphale«. Zgrabile so ga in mu za srajco, za hlače in povsod, kjer se je dalo, zatlačile »kozderje« – lanene odpadke. To ga je potem zelo neprijetno pikalo, povrh vsega ga je bilo pa še sram, saj so se mu vsi smejali. Moški pa tericam seveda niso ostali dolžni. Ko so odšle na kosilo in pustile trlice nenadzorovane, so se pritihotapili do lenišnice ter namazali ročaje trlic od spodnje strani, da se ni opazilo, z odpadnimi olji ali pa včasih še s čim hujšim, kar ni ravno dišalo. Opazile so šele takrat, koso imele že vse zapacane roke. To je bilo vrišča. Tako so se jim maščevali za njihovo hudomušnost.«

Pripoved gospe Marije Roškarič

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Marija Roškarič

Gospo Marijo smo obiskali na njenem domu. Dogajanja iz mladih let se dobro spominja. »Lanarstva se še zelo dobro spominjam. Tudi pri nas doma smo se ukvarjali s to dejavnostjo. Lan so jeseni, v mesecu septembru, »popipali« in zvezali v snope s premerom približno 10 centimetrov. Ko so jih prinesli z njive, so jih razvezali in položili na tla v senco, da jih je zmočila rosa. Temu so rekli »plehanje«. Lan so pustili tako ležati štirinajst dni. Nato so ga odnesli v lenišnico nad obokano peč, da se je posušil. Spodaj so močno zakurili, saj so ga naložili v debelejših plasteh. Sušili so ga en dan. Ko se je lan posušil, so prišle ženske, ki so ga trle. Trenje lanu se je začelo že ob treh zjutraj. »Terilje« so ob svojem delu uporabljale »tuco«, to je orodje za tretje lanu. To delo je bilo zelo težavno, a so se ženske vseeno poleg veselile, pele in se šalile. Bile pa so tudi zelo napadalne. Za moške je bilo bolje, da so se poti mimo »terilj« izognili, saj so rade stekle za moškim in mu vsepovsod, kjer je bilo možno, zatlačile lanene ostanke. To je moške zelo pikalo, poleg tega pa so se jim vsi smejali. Moški ženskam seveda niso ostali dolžni. »Tuce« so jim namazali z ostanki olja, ki pa niso preveč lepo dišali. »Terilje« so to opazile šele, ko so imele že vse popackane roke. Lan se je po »teritvi« pokrtačil, da so dobili vlakna, ki so jih potem predice predle. Niti so se navile na štrene, ki so jih oprale in posušile ter dale bližnjemu »kaucu«, da je naredil laneno platno. Na to dejavnost me vežejo prijetni spomini, saj so terice prinesle veselje k hiši.«