Zgodba iz naših krajev

Ob razpisu sta nas mentorici povabili k sodelovanju pri izdelavi te naloge. Živimo na podeželju, v bližnji okolici ni večjega gradu ali znamenite jame, pa vendar smo želeli v naši bližini poiskati vire za zanimive zgodbe. Tema naloge Zgodbe turizma se nam ni zdela preveč enostavna, idej nismo dobili takoj in smo porabili kar nekaj časa, da bi v bližini našli kako zanimivost ali dogodek iz preteklosti. Povpraševali smo doma in učitelje v šoli, pa kar ni bilo na spregled neke zanimive zgodbe. Potem pa je kot strela z jasnega udarila ideja – kopanje v Oberlosu in lanena zgodba, kajti etnološka skupina iz našega kraja je izvajala naravoslovni dan. Poiskali smo stare »lenišnce« oz. lanišnice in informatorje na terenu. Tako se je začelo naše potovanje v preteklost, v svet starih zgodb in naša naloga se je začela oblikovati.

Zakaj Pripoved o lanu in Oberlosu?

Poiskati zgodbo ni tako enostavno. Poiskati zanimivo zgodbo v domači okolici pa je še toliko težje. Skupaj z mentoricama smo se torej odpravili na lov in iskanje zgodb, pripovedi, pač nečesa, kar bi lahko tržili. Lahko bi tudi drugim omogočili uživanje v odkrivanju preteklosti, iskanju zgodb in podoživljanju le-teh. Vse nam je bilo na dosegu roke, samo sprožiti smo morali plaz zgodb, spodbuditi naše občanke in občane, babice in dedke k pripovedovanju. Najprej pa smo morali tudi sami izpopolniti svoje znanje o pridelavi in predelavi lanu, o naravnih danostih naše okolice (npr. Oberlosu) in pokukati v življenje naših prednikov.

oberlos
Oberlos – danes

Naša zgodba

»Pri naši hiši smo še do druge svetovne vojne pridelovali lan za izdelavo domačega platna. Vsi posteljni in namizni prti so pri nas bili iz domačega platna. V zimskem času se je iz prediva na kolovratih izdelovala nit, primerna za tkanje. Pri naši hiši smo imeli šest kolovratov. Vse tri sestre so vrtele kolovrate po ves dan. Po večerji je za kolovrat sedla tudi naša mati. Največ opravka je imela s pripravo povesma, ki ga je z vrtenjem na palici očistila in razdelila v drobne »kodelje« in jih potegnila na vrh »preslice« kolovrata. Teh veselih večerov ob preji se še danes z veseljem spominjam. Naša mati je bila vesele narave in je zelo rada pela. Njena pesem je bila: »Le predi, dekle, predi, prav lepo nit naredi, da se t’ ne bo krotovičila in tud’ ne tkalcu utrgala, dr, dr …« Najstarejša moja sestra Lizika nam je ob teh večerih čitala povesti in romane iz Mohorjevih knjig.« je zapisal Franc Kaučič v knjigi Spomini iz mojega življenja. Knjigo smo našli v šolski knjižnici. Avtor je svojo mladost preživljal v dolini Zg. Ščavnice. Žal ga nismo mogli obiskati, saj je lansko leto umrl v 101. letu starosti.
(Franc Kaučič: Spomini iz mojega življenja, Maribor 2006, str. 16–19)